Ponoči ob treh naju prežene v hišico, ki jo je za naju odprto pustil Alan.
Zjutraj pojeva zadnjo juho z jetrnimi cmočki, na hitro spakirava in odveslava mimo Novigrada.
Tok nama danes pomaga.
Teče v najini smeri, ampak pod kotom na obalo.
Zato odveslava dlje od obale, s kljunom obrnjenim rahlo v levo, tok pa naju nosi v desno.
Takšno veslanje ni prijetno za moj križ. Po dveh urah že čutim bolečine. Pa tudi drugače se mi zdi, da me zadnja dva dneva že vse boli. Pete na podplatih, ki so cele dneve naslonjene na dno čolna, hrbet, vrat, rit. Roke še služijo, mišice ne bolijo.
Zgleda da telo čuti, da se bliža konec. Napetost in zbranost popušča.
V Umagu se izkrcava na plaži, toliko da se malo pretegneva in zamenjava karto.
Zadnja. Simbolično fotografiranje. Res je konec pred nama.
Potegneva še do rta Savudrija, kjer se v eni gostilni ob plaži ustaviva na kosilu.
Še zadnje nabiranje moči pred zaključnim dejanjem.
Ko se najeva in se odpraviva, začne ravno spet rahlo deževati, na nebu pa se zbirajo temni oblaki.
Natakar naju vpraša, če naju dež ne moti. Odvrneva mu, da če naju toliko dežja kot sva ga imela v treh tednih ni zaustavilo, naju tudi ta rahla ploha par kilometrov pred ciljem ne bo.
Ko priveslava do konca rta, zagledava Piran. Še zadnji wc pitstop, potem pa direktno čez zaliv.
Nebo desno nad nama je črno, zato hitiva. Bližje kot sva, večji so nasmeški na obrazih.
Piran, s Prevlake v Piran ! Končno. Po 730 preveslanih kilometrih.
Ob pol treh zapeljeva v marino, do Tartinijevega trga. Vesela, da nama je uspelo končati to potovanje. Nisva pa še na koncu.
Zdaj se že ozirava proti novim.
Takšno veslanje ni prijetno za moj križ. Po dveh urah že čutim bolečine. Pa tudi drugače se mi zdi, da me zadnja dva dneva že vse boli. Pete na podplatih, ki so cele dneve naslonjene na dno čolna, hrbet, vrat, rit. Roke še služijo, mišice ne bolijo.
Zgleda da telo čuti, da se bliža konec. Napetost in zbranost popušča.
V Umagu se izkrcava na plaži, toliko da se malo pretegneva in zamenjava karto.
Zadnja. Simbolično fotografiranje. Res je konec pred nama.
Potegneva še do rta Savudrija, kjer se v eni gostilni ob plaži ustaviva na kosilu.
Še zadnje nabiranje moči pred zaključnim dejanjem.
Ko se najeva in se odpraviva, začne ravno spet rahlo deževati, na nebu pa se zbirajo temni oblaki.
Natakar naju vpraša, če naju dež ne moti. Odvrneva mu, da če naju toliko dežja kot sva ga imela v treh tednih ni zaustavilo, naju tudi ta rahla ploha par kilometrov pred ciljem ne bo.
Ko priveslava do konca rta, zagledava Piran. Še zadnji wc pitstop, potem pa direktno čez zaliv.
Nebo desno nad nama je črno, zato hitiva. Bližje kot sva, večji so nasmeški na obrazih.
Piran, s Prevlake v Piran ! Končno. Po 730 preveslanih kilometrih.
Ob pol treh zapeljeva v marino, do Tartinijevega trga. Vesela, da nama je uspelo končati to potovanje. Nisva pa še na koncu.
Zdaj se že ozirava proti novim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar