Film Jadran 2014

Film je končan. Ogled je možen s klikom na spodnjo povezavo

https://www.youtube.com/watch?v=SLfoa7KI8d4

OPOZORILO

Film je dolg eno uro.
Pred ogledom in neželenih učinkih se ni potrebno posvetovati z zdravnikom ali farmacevtom.

Priporočeno gledanje v HD (še boljše na TV) in z primerno stopnjo glasnosti.
Jadran je lep.
Poskrbimo da tak tudi ostane.

 

Napovednik filma

https://www.youtube.com/watch?v=MiKUEAZTjYU

film prihaja jeseni

Piran

Dež naju še ne pusti pri miru.

Ponoči ob treh naju prežene v hišico, ki jo je za naju odprto pustil Alan.

Zjutraj pojeva zadnjo juho z jetrnimi cmočki, na hitro spakirava in odveslava mimo Novigrada.

Tok nama danes pomaga.

Teče v najini smeri, ampak pod kotom na obalo.

Zato odveslava dlje od obale, s kljunom obrnjenim rahlo v levo, tok pa naju nosi v desno.
Takšno veslanje ni prijetno za moj križ. Po dveh urah že čutim bolečine. Pa tudi drugače se mi zdi, da me zadnja dva dneva že vse boli. Pete na podplatih, ki so cele dneve naslonjene na dno čolna, hrbet, vrat, rit. Roke še služijo, mišice ne bolijo.
Zgleda da telo čuti, da se bliža konec. Napetost in zbranost popušča.
V Umagu se izkrcava na plaži, toliko da se malo pretegneva in zamenjava karto.
Zadnja. Simbolično fotografiranje. Res je konec pred nama.
Potegneva še do rta Savudrija, kjer se v eni gostilni ob plaži ustaviva na kosilu.
Še zadnje nabiranje moči pred zaključnim dejanjem.
Ko se najeva in se odpraviva, začne ravno spet rahlo deževati, na nebu pa se zbirajo temni oblaki.
Natakar naju vpraša, če naju dež ne moti. Odvrneva mu, da če naju toliko dežja kot sva ga imela v treh tednih ni zaustavilo, naju tudi ta rahla ploha par kilometrov pred ciljem ne bo.
Ko priveslava do konca rta, zagledava Piran. Še zadnji wc pitstop, potem pa direktno čez zaliv.
Nebo desno nad nama je črno, zato hitiva. Bližje kot sva, večji so nasmeški na obrazih.
Piran, s Prevlake v Piran ! Končno. Po 730 preveslanih kilometrih.
Ob pol treh zapeljeva v marino, do Tartinijevega trga. Vesela, da nama je uspelo končati to potovanje. Nisva pa še na koncu.
Zdaj se že ozirava proti novim.

 

 

Welcome to the jungle

Zjutraj odveslava po čisti bonaci.

Base vesla levo od mene, na zunanji strani in ko pogledam proti njemu in odprtemu morju, zgleda kot da bi veslal v zraku.

Nebo in morje sta skoraj iste barve. Ločilna črta na obzorju ni vidna.

Vse je kot eno.

Lep prizor, ki pa ga moja kamera ne more tako prikazati. Zato ga ne posnamem.

Ostaja zapisan v spominu.

Se pa spet pozna močan tok. Zalive odveslava rahlo po notranji strani in ne čisto iz rta na rt.

Pri Rovinju zelo vzvalovano morje, ko peljeva okrog otoka Sv. Katarine.

Malo je vetra, veliko pa prometa.

Prometa je odkar sva prišla v Istro bistveno več, kot dva ga bila vajena do sedaj. Prava norišnica. Pa tudi obala je celotno pot na gosto poseljena s kampi.

Ko se izkrcava morava prav gledati, kam na polni plaži še lahko stisneva najina čolna.

V Poreču imava tudi bližnje srečanje z lokalnim ''taxi farerjem'', ki z dokaj veliko hitrostjo zapelje 5m pred nama v zaliv.

Ravno dovolj blizu, da še lahko jasno razbere sporočilo mojega sredinca v zraku.

Danes nisva imela kosila, hotela sva preveslati čim več. Pojedla sva samo en sendvič v Rovinju.

Zvečer ko zaključiva v Novigradu, se Baseu že zelo pozna utrujenost.

Ko iščeva primeren prostor za spanje in mu rečem, da greva pogledat še eno plažo oddaljeno 2 km, se mi zdi da me že nekam pošilja :-).

Na pomolu skuhava zadnjo večerjo.

Jajca, paradiżnik in posebno klobaso.

Nekakšen sataraš.

Prostor za spanje pred njegovo leseno hišico nama prijazno odstopi Alen.

Plezalec, ki ima na steni ob plaži urejeno manjše plezališče.

Pri njemu lahko tudi napolniva baterije. Danes poslušava glasbo v stereo zvoku. Z vsake strani zaliva se sliši druga skupina s terase.

Hladno je. Kljub rahli oblačnosti, so na nebu vidne zvezde.

Na stolčkih še enkrat podoživljava kaj vse smo doživeli v tem času na morju.

Jutri pa bo vsega konec.

Lepega in slabega.
 

Nostalgija

Ponoči ob treh me je spet prebudila nevihta, ki mi je podrla šotor.

Če ni vetra, se ga še da za silo postavit.

Veter pa ga takoj spet podre, ker nima opore. Dež me je potem močil pri nogah, zato sem se prestavil k Baseu.

Zjutraj, ko sva se prebudila pa je bilo nebo jasno, ampak je pihala burja.

Kako prav sva naredila včeraj, da sva opravila prečenje.

Danes to ne bi bilo mogoče.

Po zajtrku sva še malo počakala, če se bo polegla. Napoved je namreč bila, da se bo dopoldan veter obrnil v maestral.

Medtem ko sva pakirala v čolne, sva opazovala surferje, ki so se podili sem ter tja.

Ob pol desetih kreneva z vetrom točno v hrbet, proti rtu Kamenjak.

Za 6 km dolgo pot sva potrebovala pol ure. Noro je letelo.

Za rtom se veter umiri. In nadaljujeva v lepem ritmu.

Pred Banjolami pa naju začne v prsa tolči maestral in valovi.

Zato zavijeva v zaliv.

Za vse nostalgike, spodaj slikca plaže in otoka Frašker, kjer smo kot otroci preživljali počitnice v koloniji.

Skuhava kosilo in počivava. Sonce pripeka.

Ob treh kreneva naprej. Veter in valovi so se še okrepili. Počasi veslava v Pulski zaliv.

Ravno pri vhodu, kjer je narejeno obzidje, ki mi je ko sem ga zgledal dalo občutek, kot da se vozim po jezu, se za nama pripelje policija.

Zavijejo v zaliv tam pa se ustavijo, kot da bi naju opazovali.

Midva veslava naprej, oni pa se tudi počasi odpeljejo.

To je bilo prvo srečanje z njimi v teh treh tednih.

Veslava mimo otoka Kotež proti Fažani.

Spet naletiva na močan proti tok, ki naju odnaša. Medtem ko veslaš se tega ne čuti, vidi pa se na obali, ki se oddaljuje namesto približuje.

Vse nama otežuje še veter in valovi.

Zavijeva na obalo. Na pivo Pan, da nama polepša dan.

Ob sedmih nadaljujeva, tudi veter se malenkost umirja.

Priveslala sva do Barbarige.

Na kamniti plaži se izkrcava in postaviva bivak.

Danes sva imela najlepši sončni zahod do sedaj.

Sonce na obzorju je padlo v morje.

Na sredini sonca pa temna silhueta svetilnika na otoku Sv. Ivan na pučini pri  Rovinju.

Zdaj ko to pišem, je nebo desno na obzorju še vedno obarvano rdeče, na levi strani pa v morju seva luna.

Za konec dobivava najlepše prizore.

Istra

Otok Koludarc pri Malem Lošinju.

Zjutraj sva se prebudila pod mokro ponjavo.

Tokrat ne od dežja, ampak rose.

Nebo je oblačno in piha rahel jugo.

Kot je bilo napovedano.

Danes imava idealne pogoje da preveslava Kvarner. Iz Unij do Istre.

Tega se zavedava in sva dogovorjena, da dava vse od sebe.

Začela sva ob pol osmih.

Veslava mimo Malih in Velih Srakan, kjer se ustaviva za kratko pavzo.

Potem nadaljujeva proti Unijam.

Tokrat se odločiva, da jih obveslava po zunanji strani, in se ustaviva tudi v vasici Unije.

Po počitku nadaljujeva proti rtu Lakunji.

Tam še ena kratka pavza, nato pa nastaviva kompas in v neznano.

Proti otočku Galijola.

Ta je od Unij oddaljen nekje 10 km. Je tudi edina možnost izkrcanja na poti proti Istri.

Že kmalu vidiva v daljavi stebriček.

Svetilnik na otoku.

Imava oporno točko in veva da sva na pravi poti. Po uri in pol veslanja pristaneva na Galijoli.

Tok tu na odprtem morju je močan in odnaša  čoln iz smeri.

Na hitro skuhava kosilo, tokrat za spremembo pasulj. Narediva par fotografij in kreneva naprej.

Rada bi čimprej zaključila. Da se vreme ne spremeni. Skrbi naju predvsem veter.

Na morju sva skoraj sama, samo v daljavi se vidijo jadrnice in čolni.

Obala Istre pa se zelo počasi približuje.

Zadnji kilometer ali malo več sva veslala na mestu.

Tok je bil tako močan, da se svetilnik ni in ni približal.

Ko mi je postalo jasno, da veslam že malo predolgo glede na oddaljenost svetilnika, sem rahlo spremenil smer veslanja.

Zdaj je bilo boljše. Po 3 urah veslanja se je ob rtu Marlera zaslišal glasen krik.

Uspelo nama je. Preveslati Kvarner.

Počakam Basea, ki se še malo muči v toku, potem pa na otok Levan na zasluženo pivo.

Malo nižje na otoku, si potem postaviva bivak.

I

Što je danas lijep i sunčan dan

Zjutraj, ko se zbudiva je vreme krasno. Brezvetrje in mirno morje. Čeprav je bila kratko noč, sva ob 7h že pokonci. Po zajtrku zaveslava proti Škardi in Premudi. Hitro napredujeva.
Obala Premude na tej severni strani, je zelo skalnata in naprimerna za izkrcanje. Zato jaz ostanem v čolnu, medtem ko Base opravi jutranji trening keglanja.
Je pa morje tu izredno čisto. Tam kjer je bila na tleh mivka, se je videlo do globine nekje 10 m.
Na koncu Premude zaveslava čez Kvarnerička vrata proti majhnemu otočku Grujica, na katerem stoji svetilnik.
Tu sva prvič občutila močan tok, ki naju je odnašal iz smeri in nama oteževal veslanje. Če ne veslaš bolj odločno stojiš na mestu.
Ko pristaneva na Grujici, je sonce zelo pripekalo, zato se zavlečeva v senco ute za čoln, ki ga uporabljajo svetilničarji.
Po kosilu se odpraviva še na ogled otoka in svetilnika, nato pa po kratkem počitku naprej proti Iloviku.
Tu se ustaviva in  obnoviva zaloge vode in hrane, da ne bova jutri  izgubljala časa z iskanjem  trgovine v Malem Lošinju.
Pred apartmajem tik ob morju, srečava še  znanega slovenskega pisatelja, ki je ravno pripravljal ribiške palice.
Dan se je počasi prevesil v večer, ko sva se polno otovorjena podala čez, na Lošinj.
Večerno sonce se lesketa v morju, po levi pa naju spet prehiteva Princiepessa Vaivia. Tu nama je vse zelo domače, saj sva Lošinj veslala konec maja, tako da ta del obale že poznava.
Pristaneva v lepem malem zalivčku na majhnem otoku Koludarcu zraven vhoda v zaliv Malega Lošinja.
Rahlo utrujena in v pričakovanju jutrišnjega dne, prečenja Kvarnerja do Istre.
Vremenska napoved je za jutri še ugodna, rahel jugo, tako da je jutri pravi čas, da izkoristiva pogoje.
Kuhanje večerje in še pivo v najinih udobnih naslonjačih pred spanjem.
Da bova jutri zjutraj hitrejša s pakiranjem, šotorov ne postavljava.
Nad nama razpneva samo ponjavo za vsak slučaj.

IST 2

Ob treh zjutraj me prebudi močan veter in grmenje. Rahlo že dežuje. Zlezem iz šotora in stečem proti ponjavi, ki je pritrjena samo še z eno vrvico. Odvežem jo, ponjavo pa zvijem in stlačim v komoro čolna. Zbudim Basea. Pravim mu naj si pritrdi šotor in naj bo pripravljen. Njegov šotor je bliže morju in valovi bi ga lahko zalili. Čolne potegnem malo višje in jih obrnem.
Preverim še kline na mojem šotoru in zlezem nazaj.
Zunaj divja nor veter, močno dežuje ter bliska in grmi. Spomnil sem se na besede možakarja, ki je barval čoln. V šotoru se oblečem v hlače in goretex jakno. Ter čakam. Veter piha naravnost čez šotor, ki ne zmore več kljubovanja. Zadnja palica poči in šotor se na zadnjem delu sesede.
Ob petih zaspim. Dež je ponehal. Zbudim se spet ob sedmih. Odkrijem zunanjo šotorsko ponjavo da vidim škodo. Ostri robovi palice so strgali tudi tunel za palico na notranjem šotoru. tako da šotor več nima opore. Zbudi se tudi Base. On ima šotor cel pa tudi voda ga ni zalila. Imel je srečo da je bil pomaknjen rahlo v desno od glavne smeri vetra in valov.
Palico in šotor zalepim s ''silvertejpom''. za silo drži. Ampak kakšnega močnejšega vetra več ne bo prenesel.
Dežja ni je pa oblačno. Gledam ven proti Premudi in Silbi. Na morju so vidne bele črte. Torej zunaj piha, močneje kot tu.
Zajtrkujeva, sušiva opremo in čakava. Na telefonih spremljava napovedi. Za danes ni izboljšanja. Najbrž bova morala spet ostati tu.
Ob desetih se odpraviva do trgovine, saj je odprta samo do enih. Zmanjkuje nama vode.
Na pošti še dvignem denar. Tudi tu delajo samo do dvanajstih.
Potem pa kava in pivo. Poslušava domačine. Včeraj je veter nekje obrnil nek čoln. Poškodovanih na srečo ni bilo. Ko natakarica na stole namešča blazine, ji eden pravi, da naj še ne hiti. Da bo v eni uri spet deževalo. In res je. Tako kot tisti včeraj je tudi ta imel prav o vremenu.
Pod dežnikom in za dvema mizama nadaljujemo pogovor. Ko malo potarnava , da nama vreme na najini poti ne gre na roko eden odvrne, da naj ne hitiva. Da vreme bo.
Kako preprosto se sliši. Vreme - morje je, ali pa ga ni. Če ga ni, čakaš. Ni vmesne poti. Ni sile.
Prisede še en starejši domačin, ki nam v naslednji uri natrese še par življenjskih.
Vprašanj in odgovorov.
Živel in poročen je bil v Ameriki. Delal je menda v eni restavraciji na Peti aveniji v New Yorku.
Zdaj pa je ločen in se je vrnil nazaj na Ist.
Po zanimivih pogovorih in ker so ob pol dveh zaprli gostilno, se odpraviva nazaj proti najini bazi.
Vmes vidiva še starega Tomosovega dostavnika.
Takšnega sem videl prvič. Restavriran in lepo ohranjen. primeren za ozke ulice Ista.
Po kosilu je sledil počitek na plaži. Vreme gre na boljše.
Med počitkom naju zmoti ''Muki''. Slovenec, ki čez poletje živi na otoku. Sonce je tudi njega zvabilo na ''obhod'' na plažo. Tipo je faca.
V zameno za ponujeno hladno pivo, naju zvečer povabi k sebi na ribji brodet. Obrne še par telefonskih številk, da povabi še domačine in da naroči kaj kdo prinese.
Večer je tako minil v zanimivi družbi z zanimivimi ljudmi. Dr. Muki pa je pripravil odličen brodet.
Za prste polizat. Dobesedno.
Morje je že vedelo zakaj naju je prizemljilo ravno na Istu.

 

 

IST

Zjutraj kreneva naprej proti koncu Dugega otoka. Od Božave naprej veslava v napovedanem jugu.
Prečiva do Molata in veslava po njegovi zunanji, južni strani. Na koncu otoka zavijeva v zaliv. Veter se je zelo okrepil, zato narediva pavzo s kosilom.
Po počitku odveslava naprej proti Istu. Valovi so vedno večji in veter vedno močnejši. Veslanje v takih pogojih je utrujajoče. Na zunanji strani Ista ni možnosti za pristanek na obali. Zato izkoristiva edino uvalo za kratek počitek. Uvala in njena obala ni primerna za bivak, razen v nujnih primerih. Po kratki pavzi odveslava naprej.
Namesto prečenja na otok Škarda, zavijeva desno proti vasici Ist. Od predhodnikov sva namreč prebrala, da kamnita obala Škarde ne nudi možnosti za izkrcanje, vse do istoimenske vasice Škarda.
Za rtom pa spet mir. Veslava ob obali in iščeva primeren prostor za bivak. Najdeva lep mali zalivček. Ko priveslava v majhno marino  in se izkrcava, vprašava starejšega možakarja, ki je barval star ribiški čoln, kje je kakšna trgovina ali gostilna.
Najprej naju in čolna premeri s pogledom, potem pa odvrne : ''A odkud vi sada kad toliko puše ? ''
Pove da ni pametno biti zdaj v takem na morju.
Vprašava ga še če lahko pustiva čolne tu, da ne bodo komu napoti.
Nato greva v raziskovanje kraja.
Ist je lepa, majhna umirjena vasica, z ozkimi kamnitimi ulicami in hiškami. Nekaj pa je tudi novih apartmajev. Meni je bila takoj všeč. Spominjala me je na Susak. Tudi tu namreč ni avtomobilov. Vsaj tu v starem centru ne. Avtomobili so bili parkirani pri pristanišču trajekta.
Pri cerkvi (kje pa drugje), najdeva trgovino in gostilno. Prva je zaprta. drugo pa odprejo spet čez pol ure. Ob petih. Vsedeva se in čakava.
Opazujeva domačine. Ura gre proti peti in začnejo se zbirati tu pred gostilno. Kmalu pride mlajša gospodična in takoj nama je jasno zakaj takšna gneča pred odprtjem.
Oprema še iz časa Tita.Vse kar je ''mlajšega'' pa je za točilnim pultom in pa na steni, kjer se bohoti LCD z nogometnimi vsebinami. Za staro leseno mizo starci igrajo karte.
Naročiva pivo. Najcenejše do sedaj. 12 kun. Tudi kozarci so nogometno obarvani v barve šahovnice.
Po kratkem SND greva nazaj proti čolnom. Možakarja, ki še vedno barva, pred odhodom še vprašava za vreme. Nevihte bodo zvečer pravi in nama svetuje da naj raje prespiva kje tu v vasi. In da naj bova pripravljena in oblečena ponoči, če bova v šotoru in bo treba bežat.
Na obali najinega zalivčka postaviva šotore in skuhava večerjo. Napneva še ponjavo, da imava pokrit prostor za kuhanje in med večerjo opazujeva bliskanje v daljavi. Na telefonih preverjava vreme. če nama bo jutri dovolilo oditi naprej.
Napoved ni obetavna.

Time to say goodbye

Prebujanje v Risanki.

Lep dan se dela.

Nebo je brez oblačka morje pa ''ka ulje'', ko veslamo proti koncu otoka Kornat in Dugemu otoku.

Vse štima.

V takem jutru so Kornati res lepi. Mudi se nam do Brbinja.

Tinček gre danes na trajekt in domov.

Kratek postanek še v Saliju, potem pa brez pavze naprej. Vroče je, vetra skoraj ni.

Ob 15h prispemo v zaliv v Brbinju. Vidno izmučeni. Pozna se nam, da nismo imeli kosila in pavze. Med veslanjem smo jedli samo sadne rezine s kosmiči.

Trajekta ni.

Ugotovimo, da smo v napačnem zalivu in da trajekt stoji na drugi strani mesta.

Tinček kliče Gregorja, da se pripelje na to stran z avtom.

Ko se končno najdemo, spraznimo čoln in ga naložimo na avto.

Imamo samo eno uro časa. Trajekt odpelje ob 17h.

Grega je pripeljal stole, ki sva jih z Baseom naročila že prejšnji mesec, pa jih niso imeli, ter še eno plinsko bombico za gorilnik.

Smo že skoraj vse porabili, kar smo imeli.

Dobil sem tudi novo majico.

Tinček, Laux, Base hvala.

Ob pol petih se poslovimo.

Zelo čustveno.

16 nepozabnih dni smo preživeli skupaj. Od jutra do večera. Preživeli nevihte, vročino, veter, valove.

Se smejali in skoraj jokali, ko smo se jezili na vreme, ki nam je vzelo skupno dokončanje te zgodbe.

Tinčeku odrežem tudi njegove ''drede''.

Tinček in Grega se odpeljeta na trajekt, midva z Baseom pa skuhava kosilo.

Sva na mestni plaži, ki je polna domačinov.

Od mladih do starih. Tu se zbirajo in malo počvekajo ob kopanju.

Dve starejši gospe sedita v nizki vodi. Dva mladca skačeta s pomola za malo žogico.....

Ob šestih pa se plaža in pomol spraznita.

Tako kot so ob štirih hitro prišli, so zdaj tudi odšli.

Tudi midva odveslava naprej. Še vedno je vroč dan.

Morje je mirno, vetra ni in veslava v sončni zahod.

Čisti užitek.

Bivak postaviva v eni uvali pred Božavo. 

Zraven starega  zaklonišča za vojaške ladje.
Prvo noč sva sama in občutek je malo čuden.
Tinček manjkaš.